costiera logo

Rezervirajte online!

Prihod

Št. odraslih


Zahvaljujemo se vam za vaše povpraševanje. Nanj bomo odgovorili najkasneje v 48 urah.

PRIJAVI SE NA E-NOVICE

Nahajamo se na južni strani otoka Visa v vasi Rukavac. Najbližja plaža je od hiš oddaljena minutko peš, najznamenitejša plaža Srebrna pa približno sedem minut peš. Zelena špilja na otoku Ravnik je tik pred Rukavcem, prav tako znamenita laguna Budihovac s svojimi neverjetnimi turkiznimi barvami morja. Javite se. Veseli bomo vsakega vašega sporočila.

Zgodovina

Zaradi svoje strateške lege, izvirov vode, plodne zemlje in morja z veliko ribjega bogastva, je bil otok Vis naseljen že v času neolitika oziroma njegove bronaste dobe. V 5. stol. pr. n. št. je imelo ilirsko pleme Liburnov tu svojo državico, ki so jo uporabljali kot izhodišče za svoje pohode po Jadranskem in Jonskem morju. Iz teh časov lahko na otoku najdemo materialne ostanke iz njihove dobe: ruševine domovanj in visoke nasute grobnice ter mnogo keramičnih in metalnih predmetov. Iliri so bili zelo navezani na morje in na to opozarjajo tudi najdeni bronasti kovanci, ki imajo na eni strani lik in legendo skrivnostnega Jonija, Ilira, na katerega dostojanstvo in viško poreklo spominjajo današnje grške kronike, na drugi strani pa delfina, ki je bil simbol morja. Na otoku obstaja tudi kar nekaj legend o ilirski kraljici Teuti: ostanki velikega nasipa na bližnjem otoku Svetcu se imenujejo Teutin grad (čeprav naj bi bil ta nasip narejen šele v tretjem stoletju našega štetja), no, tudi največja viška jama (=špilja) se imenuje Kraljičina jama, t.j. Teutina jama (Kraljičina Špilja oz. Teutina Špilja).

Klasična zgodovina otoka pa se začne z mestom Vis oziroma antično Issa, ko so državo in naselje na otoku naselili stari Grki v 4 st. p.n.št.. Dionizij Sirakuški, ki je bil veliki vladar Sirakuse na Siciliji, je okoli leta 397 pr.n.št. ustanovil grško mesto Issa v dobro zavarovanem zalivu na severu otoka, kjer danes stoji mesto Vis. To je bilo poleg polisa (=mestna država) Parosa (Hvar) prvo urbano naselje na področju Jadrana. Issa je bila velika več kot stotisoč kvadratnih metrov. Issa je imela svoj denar in zakone in že med vladanjem Dionizija je postala popolnoma samostojna država, ki je po njegovi smrti pričela ustanavljati celo svoje kolonije. Tako so ustanovili Koludrto (današnja Lumbarda na otoku Korčula), Tragurion (današnji Trogir) in Epetion (današnji Stobreč) kot tudi svoja trgovska središča. Ostanki takratne kulture se nahajajo povsod po mestu Visu. Grki naj bi bili tudi tisti, ki so zasadili prvo trto na vzhodni obali Jadrana.

Med tretjim in drugim stoletjem pr.n.št. so se v okolici dogajali ilirsko-rimski spopadi in v njih je kot zaveznica Rimljanov sodelovala tudi Issa. Po končanih bitkah se je v prvem stoletju pr.n.št. končno začelo obdobje miru, kjer pa je Issa vseeno izgubila svojo samostojnost, saj so se pri mestni bitki med Cezarjem in Pompejem postavili na stran Pompeja, ki je bitko izgubil. In takrat je Issa postala »mesto rimskih meščanov«, in Cezar naj bi to mesto celo imenoval: »Najsijajnejše mesto v teh krajih!«

Rimsko naselje se je širilo in nadaljevalo na starih grških temeljih in za to naselje so prav značilni vsi tipični javni objekti, ki so jih zgradili v Issi in so bili znanilci dobrega blagostanja tega rimskega mesta.  V mestu so najbolj znani arheološki ostanki prav naslednji: grške, kasneje rimske terme (=javno kopališče), nekropola, rimsko gledališče na polotoku Prirovo (za 3500 oseb) – (znotraj tega gledališča so v 16.st. naredili frančiškanski samostan) in izkopanine, ki so razstavljene v mestnem muzeju. Tukaj lahko vidimo antične posode, nakit, glinene figurice, nagrobne spomenike itd. Kot dokaz trgovske aktivnosti iz tistega časa so razstavljeni tudi ostanki antičnih ladij in amfor, ki so jih takrat uporabljali za skladiščenje in prevoz olja, vina, žit, in drugih prehrambnih artiklov. Najbolj znan arheološki ostanek pa je vsekakor bronasta glava boginje Artemide, ki je postala simbol rimskega mesta Issa in celotne antične viške umetnosti.

Od prihoda Rimljanov in v naslednjih tristo letih Issa krepi svojo trgovsko in politično moč. Tako kot je slabela moč rimskega imperija, tako je gospodarsko slabela tudi Issa. Trgovski promet je upadel in zanesti so se morali nase.

V 7. in 8. stoletju so na otok prišli prvi Hrvati, ki so se hitro asimilirali s prvotnimi prebivalci grškega in rimskega izvora. Med priseljevanjem Hrvatov ni prav veliko podatkov o mestu in otoku, saj se je srednjeveško življenje večinoma odvijalo v kmetijskih naseljih po otoku. Otočani so se večinoma preživljali s poljedelstvom in rejo ovac. Takrat se je otoka prijelo hrvaško ime Vis.

Mesto Vis ponovno oživi v 15. st., saj od takrat obstajajo razkošne palače s prekrasnimi fasadami iz renesanse in baroka, kot so na primer Jakinova palača, Češka vila, palača pesnika Petra Hektorovića in Petrinovićeva palača. Kljub vsemu je večina teh vil služila za počitniške palače ali vikende domačega in hvarskega plemstva, saj je Vis dolga leta pripadal hvarski verski komuni in škofiji. Kljub vsemu dobra utrjenost zidov in stolpi pojasnjujejo splošno negotovost v teh stoletjih benečanske vladavine, saj je otok v srednjem veku spadal pod benečansko državo vse do znamenitega leta 1797, ko je o mirovnem sporazumu v Campoformiju pripadel Avstroogrski. Za čas beneške vladavine se je otok imenoval Lissa in tako so ga kasneje imenovali tudi Angleži.

Poglejmo letnice različnih oblasti na otoku: Benečani so  vladali od leta 1420 pa do 1797. V času Napoleonovih osvajanj so se na otoku izmenjavali Avstrijci (1797 – 1805), Francozi (1805 – 1811) in Angleži (1811 – 1814), ki so zgradili zelo močno utrdbo. Ne smemo pa pozabiti, da je igral v celotni zgodovini pomembno vojno-pomorsko vlogo in pretresi v 18. stoletju, ki so končali dolgoletno beneško vladavino, so tako razburkali tudi viške vode.

Osem let po avstro-ogrski okupaciji je otok padel pod francosko vladavino, vendar so ga kljub pravnemu lastništvu Francije okupirali Angleži. Napoleonovo nestrinjanje z angleško okupacijo je vodilo do bitke leta 1811, ko je Napoleonova flota napadla Angleže, pa vendar so v tej bitki zmagali Angleži. Takrat so Angleži zagospodarili otoku in v naslednjih nekaj letih zgradili v mestu Vis kar štiri mogočne trdnjave: utrdbo St. George na zahodni strani vhoda v viško luko, utrdbo Wellington na vhodni strani vhoda, utrdbo Bentik in utrdbo Robertson. Leta Napoleonovega vladanja na kopnem in njegova blokada v Sredozemlju pa so bila »zlata leta« za otok Vis. Angleška uprava je otok spremenila v »Anglijo na Jadranu« ali pa »Jadranski Gibraltar« ali pa celo »Malo Malto«, kot so ga še najraje poimenovali, in število prebivalcev naj bi na otoku naraslo do 12.000 oseb. Prišleki so bili največ tujci, ki jih je privabila trgovina z vsem mogočim in seveda enako dobičkonosnega, in v tem času še dovoljenega, gusarstva na Jadranu. Na otoku je bilo takrat moč najdi blago iz vsega sveta, celo najbolj eksotične artikle. Svojevrsten spomin na angleški duh so nedavno obnovili na iniciativo sina viškega povratnika iz Avstralije in ustanovili klub športa kriketa in ga poimenovali po poveljniku Siru Willamu Hosteu, ki je igral to igro veliko ur preživetih na otoku. Zahvaljujoč dobri promociji in nesebičnim donacijam je danes kriket eden atraktivnih viških športov.

Z Napoleonovim odhodom iz evropske politične scene 1815 Vis zapustijo tako francoske kot britanske enote in takrat Vis ponovno prevzame Avstro-Ogrska monarhija. Relativno mirno obdobje prekine bitka 20. julija 1866, ko je v angleško-italijanski bitki z Avstro-Ogrsko avstro-ogrska vojska uspela napad odbiti in s tem preprečila italijanski vdor na vzhodno obalo Jadrana. Italijanska flota naj bi takrat v bitki razpolagala s 34 ladjami in 11 tisoč vojaki med tem ko naj bi bila avstrijska flota precej manjša: 27 ladij in manj kot 8 tisoč vojakov. Nepremišljeno odločitev italijanske vlade o napadu pod vodstvom admirala Persana je pripravljeno pričakal mlad avstrijski admiral Tegetthoff in iz antično-pomorsko taktiko prevladal nad Italijani. Ta pomorska bitka slavno imenovana Viška bitka, je tudi prva pomorska bitka na kateri so sodelovali parniki in zadnja v kateri so se ladje med seboj branile z napadom direktno s kljunom. S tem zadnjim napadom se je tako najbolj žalostno potopila italijanska ladja Re d’Italija (Kralj Italije), ki je z 560 mornarji potonila v vsega dveh in pol minutah. Po tem potopu so se Italijani umaknili, avstrijsko ladjevje z večino hrvaških mornarjev pa se je vrnilo v viško luko. Sedem let kasneje so po odločitvi avstro-ogrske monarhije otok demilitarizirali in porušili vse trdnjave na njem.

Do leta 1918 je otok pripadal Avstriji, dve leti je bil pod italijansko okupacijo, leta 1920 pa ga je dobila Jugoslavija. In tako je novejša zgodovina otoka s stališča otočanov precej klavrna, zadnji list zgodovine otoka pa je dogajanje v drugi svetovni vojni.

Med drugo svetovno vojno je osvobojeni Vis po kapitulaciji fašistične Italije 1943 postal glavna baza mornarice Narodno osvobodilne vojske (NOV) in glavno oporišče Narodno osvobodilnega boja (NOB), od junija 1944 do osvoboditve Beograda 20. oktobra 1944 pa je bil sedež Vrhovnega štaba NOV.

Tako je po umiku Italijanov je tako Vis postal baza zavezniških sil in NOV Jugoslavije. V samo nekaj mesecih so na otoku zgradili nove vojaške utrdbe in bunkerje, izkopali so različne rove in potegnili žice ter postavili minska polja in zgradili letališče, ki je odigralo pomembno vlogo za pristajanje zavezniških letal. Po desantu na Drvar leta 1944 se je na otok Vis preselil tudi Tito ter z njim celoten Glavni štab NOB.

Neposredno pod najvišjim hribom Hum lahko danes obiščete znano Titovo špiljo, kjer je z majhnimi spremembami dva meseca bival Tito in od tam poveljeval.

Po drugi svetovni vojni je bila na otoku velika pomorsko-vojaška baza Jugoslovanske ljudske armade (JLA), zato je bil tujcem do leta 1990 dostop do otoka in na otok prepovedan. S tem so preprečili gospodarski in turistični razvoj otoka. Na otoku so zgradili več kot trideset različnih vojnih objektov, na stotine bunkerjev in postaj za topove, mitraljeze in različna druga orožja. Prav tako so otok prekopali z rovi. Največji rov med vsemi je Vela glava, ki je bil urejen in oskrbovan kot pravo malo mesto pod zemljo in s tem je bil otok pripravljen na ponovno dolgotrajno vojno, saj je na njem živelo tisoč stalnih in več kot tri tisoč začasnih vojakov. Jugoslovanska vojska je otok zapustila sredi leta 1992, to je šest mesecev po mednarodnem priznanju samostojne države Hrvaške.

Leta od takrat so minila in danes je Vis eden najhitreje razvijajočih se otokov.