costiera logo

Rezervirajte online!

Prihod

Št. odraslih


Zahvaljujemo se vam za vaše povpraševanje. Nanj bomo odgovorili najkasneje v 48 urah.

PRIJAVI SE NA E-NOVICE

Nahajamo se na južni strani otoka Visa v vasi Rukavac. Najbližja plaža je od hiš oddaljena minutko peš, najznamenitejša plaža Srebrna pa približno sedem minut peš. Zelena špilja na otoku Ravnik je tik pred Rukavcem, prav tako znamenita laguna Budihovac s svojimi neverjetnimi turkiznimi barvami morja. Javite se. Veseli bomo vsakega vašega sporočila.

Home » Vse o Visu » Otok Vis na splošno » Pravoslavna cerkev na Visu (ki je ni več)

Pravoslavna cerkev na Visu (ki je ni več)

Povzetek

Leta 1925 je večja skupina prebivalcev otoka Visa prešla iz katoliške vere v pravoslavno vero. Razloga za to naj bi bila vsaj dva: ekonomski razlog (zaradi nerešenega vprašanja agrarne reforme) in politični razlog (želja k približevanju vladajoči, pretežno srbski in pravoslavni oblasti v državi, kjer so Višani videli svojevrstnega zaščitnika pred italijansko vladavino). Po končani agrarni reformi leta 1929 in posebno kasneje v 30-tih letih, ko se je začelo reševati nacionalno vprašanje in se je nevarnost pred italijansko oblastjo večinoma umaknila s političnega parketa, se je končala tudi velika večina razlogov za prestop med Višani. Do začetka druge svetovne vojne so razlogi povsem izginili in tako je izginila tudi pravoslavna cerkev iz Visa.

Podrobnejši opis

Višani so v začetku dvajsetih let devetnajstega stoletja ustanavljanje nove države, Kraljevine SHS, pričakali z velikih navdušenjem in optimistično, ne glede na to, da so njihov del postali šele aprila 1921, ko so se z otoka umaknili Italijani. (Italija je Vis okupirala leta 1918 in pri tem so se sklicevali na odredbe Londonskega dogovora iz leta 1915.) Prav ta strah pred Italijani je bil velik razlog, da so Višani v Srbih, kot glavnih nosilcih nove Kraljevine SHS, videli svojevrstne rešitelje.

Pomembno je bilo tudi, da je mesto Vis že prej, med samo avstro-ogrsko okupacijo zaradi razvitega vinogradništva in trgovine z vinom uživalo relativno visok standard in splošno kvaliteto življenja. To je tudi omogočilo razvoj društev in veliko število oseb se je, ne glede na svojo preteklost, lahko šolalo in izobraževalo ter si s tem postavljali cilje, ki so bili neodvisni in velikokrat celo v nasprotju z takrat dominantno Katoliško cerkvijo. Ta nova struktura oseb pa ni bila tako povezana s katolicizmom, ki je takrat večinoma vodila celotno življenje prebivalcev.

Tako je bil drug problem večine kmetov povsem ekonomski. Res je tudi, da se je podobno dogajalo tudi na vseh ostalih področjih v Dalmaciji in da pri tem Vis ni bil izjema. Pa vendar so bili na Visu kmetje že za časa Avstro-Ogrske dobro organizirani pod vodstvom Ivana Ruljančića in njihove Hrvaške napredne demokratske stranke.  S svojimi lokalnimi društvi po imenu »Hrvatska Zora« in »Viška Sloga« in »Težačka Sloga« so postavili točno določene zahteve lastnikom zemlje in te zahteve so bile: zmanjševanje kmetijskih dajatev lastnikom zemlje, varnost kmetov in možnost prvega nakupa zemlje pri prodaji. Mestna uprava je leta 1911 ponudila kmetom sporazum in takrat so privolili v večino njihovih zahtev. To pa je žal veljalo samo na zemlji v lasti Občine med tem ko je bil status kmetov, ki so obdelovali zemljo v lastništvu cerkve, še vedno nerešen. Viški kmetje so se tako v začetku 1920tih pridružili Stranki Kmetov (v hrvaščini Zemljoradnička stranka) z osnovno vlogo za doseganje agrarne reforme. Po letu 1923 se je stranka slabila ne glede na to, da agrarna reforma še ni bila sprejeta, in zaradi močnega vpliva stranke HSS v Dalmaciji, se je leta 1925 na Visu ustanovila pod vodstvom Ruljančića Radikalna stranka, kamor je masovno pristopilo veliko kmetov.

Oktobra 1925 so se na skupščini viških kmetov dogovorili, da bodo masovno in demonstrativno prešli na pravoslavno vero in hkrati s tem se je velika večina priključila tudi Narodni Radikalni stranki (NRS). Velik razlog za ta prehod so bila tudi dejanja katoliške cerkve in še posebej viškega župnika dona Silvestra Bonačića, ki je sodno preganjal najemnike zemlje, da bi plačali z desetino pridelka. Pri tem je prihajalo tudi do fizičnih poškodb, uničevanja premoženja in zapiranja kmetov.

Kolikšno je bilo število ljudi, ki naj bi zamenjalo vero, je pravzaprav težko uganiti. Nekje so bile napisane številke okoli 180 družin, pa vendar je ta številka po vsej verjetnosti občutno pretirana. Morda je imel župnijski urad Visa najbolj točne podatke o tem, koliko ljudi je izstopilo iz katoliške vere in škof Miho Pušić je navedel številko, da naj bi v letih med 1925 in 1933 na Visu iz katoliške v pravoslavno vero pristopilo skupno 292 oseb, od katerih naj bi se jih 58 kasneje vrnilo.

Radikalna stranka s Ruljančićem na čelu je zmagala tudi leta 1926 na lokalnih volitvah in se še bolj okrepila po ustanovitvi kraljeve diktature leta 1929 (6. januarja 1929 je kralj Aleksander I. Karađorđević uvedel kraljevo diktaturo.[1]) V mestu so ustanovili niz organizacij od katerih so imele nekatere tudi paravojaške elemente kot na primer »Jugosokol«, »Strelska družina = Streljačka družina«, »Narodna obrana«, ter športno društvo »Jadran« in podobno.

Vseeno so se že pojavljale težnje opozicije in na volitvah leta 1933 sta bila med kandidatoma Ruljančić in Pavao Jopo, sicer oba iz podobnega kmetijskega življenja in s tem njihove politike. Takrat je Ruljančić zaradi zmage Jopa moral prepustiti župansko mesto Jopu.

Ne glede na to je bila posvetitev nove pravoslavne cerkve mesec dni kasneje, po volitvah, vrhunec delovanja Ruljančića in seveda pravoslavne vere na Visu, je prav tako hitro kot vzpon sledila stagnacija in izumiranje. To se je videlo že na volitvah leta 1935, ko je režimska Jugoslovanska Nacionalna Stranka (JNS) dobila samo 571 glasov, med tem ko je Hrvatska Seljačka Stranka (HSS) dobila 500 glasov. Ko so sledile lokalne volitve leta 1936 je popolnoma izgubila dotedanja viška politična elita.

V vsem tem obdobju je Srbska pravoslavna cerkev (SPC) sebe predstavljala kot državno cerkev in tako so se želeli širiti po celotnem delu Jugoslavije in s tem seveda tudi po Dalmaciji. Žal so bili njihovi verniki po večini maloštevilni doseljeni državni uslužbenci Srbi in samo na otoku Visu je uspela akcija zamenjave vere za majhno število prebivalcev. Na Visu so pravoslavno župnišče uradno odprli 1. julija 1926 in takrat so navedli tudi številke vernikov: Kut 123, Smiderevo 61, Luka 27, Mala Banda 44, torej skupaj 255 vernikov v 86 družinah. Zanimivo je bilo, da poleg vernikov v samem Visu nikjer po otoku ni bilo drugega spreobrnjenca. V popisu leta 1931 je bilo v mestu Vis 3189 prebivalcev in od teh naj bi bilo 217 pravoslavne vere, to je niti  7 % vseh prebivalcev – in treba je upoštevati, da je veliko število pravoslavcev prihajalo tudi iz naseljenih uradnikov pravoslavne vere.

Na začetku so se verski obredi večinoma odvijali v kapeli, ki so jo naredili v pritličju (konobi) neke privatne hiše blizu občinske zgradbe. Koncem leta 1931 pa so na občini (veliko vlogo je imel pri tem Ruljančić) brezplačno odstopili zemljišče v samem centru mesta na predelu Ravnica (tam kjer je danes trg Palm pri trajektni luki). Pravoslavno cerkev so nato naredili med leti 1932 in 1933 po načrtu uglednega beograjskega arhitekta Momira Korunovića v srbsko-bizantinskem stilu (isti arhitekt je naredil tudi načrt za pravoslavno cerkev v Ljubljani). Cerkev je bila svečano posvečena 12. novembra 1933, za zaščitnika te cerkve pa sta bila proglašena apostola Sv. Ciril in Metod.

V drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja se je politična situacija na tem prostoru zelo zaostrovala. Leta 1936 je na lokalnih volitvah zmagala HSS (premagali so režimski JNS) in župan mesta je postal Ivanko Farolfi. Še en dogodek na Visu je pokazal vsesplošno razpoloženje Višanov za pravoslavje. 11. julija 1937 naj bi na otoku pristali pravoslavni verniki in romarji, vendar so jih na viški rivi pričakali z jajci in paradižnikom in z njimi obmetavali njihovo ladjo »Bosna«. Enako se je ponovilo tudi v Komiži, kjer so poskusili ponovno pristati, zato so se  obrnili in odšli nazaj v Split. Jeseni leta 1939 so se zgodili tudi številni napadi na pripadnike pravoslavne vere, zato je veljalo nenapisano pravilo, da tisti, ki so del starih zgodb in člani številnih pravoslavnih organizacij niso odšli na ulico po sončnem zahodu.

Tudi na lokalnih volitvah leta 1940 je z veliko večino zmagala stranka HSS in do začetka druge svetovne vojne je bilo osipanje števila pravoslavnih vernikov zares veliko. Z okupacijo otoka leta 1941 je povsem zamrlo delo cerkve in zadnji verski obredi (krsti in pogrebi) naj bi bili novembra 1941. Italijanske okupacijske sile so viškega župnika premestile v Zadar in s tem se je tudi zaključilo delo cerkve. Med drugo svetovno vojno je bila med nemškim bombardiranjem tudi uničena in tako je bila po koncu vojne prepuščena propadanju.

Državna komisija za verska vprašanja je že leta 1947 prejela od Višanov pismo in prošnjo, da bi se cerkev porušila in da bi na njenem mestu postavili partizanski spomenik. Stari meščani so bili mnenja, da se je velika večina pravoslavcev spremenila v komuniste in prav ti so bili lahko celo prvi, ki so si želeli cerkev odstraniti.

O rušenju cerkve ni veliko zapisanega. Vemo samo, da naj bi za rušenje cerkve SPC morala izdati soglasje in tega so pogojevali z izdajo dovoljenja za gradnjo pravoslavne cerkve v Kninu, ki je bila med drugo svetovno vojno zrušena.

Cerkev so porušili leta 1963 med pripravami za veliko proslavo 20-letnice Titovega prihoda na Vis, ki je sledila naslednjega leta. Na njeno mesto so zasadili palme in v neposredni bližini postavili spomenik: »Tuđe nećemo – svoje ne damo« (= Tujega nočemo – svojega ne damo). Trideset let kasneje deli tudi ta spomenik podobno usodo kot pravoslavna cerkev.

 



[1] Šestojanuarska diktatura je naziv za kraljevo diktaturo, ki jo je 6. januarja 1929 vzpostavil kralj Aleksander I. Karađorđević. V parlamentu Kraljevine SHS sta prevladovali dve srbski stranki — Narodno radikalna stranka in Jugoslovanska demokratska stranka. Druge stranke je vlada uspešno izigravala po načelu »deli in vladaj« ter s tem slabila moč opozicije. Po streljanju radikalnega poslanca iz Črne gore, Puniše Račića v parlamentu – ubita sta bila Pavle Radić in Djuro Basariček, Stjepan Radić pa je pozneje umrl za posledicami ran – je politična kriza dosegla vrh, vsa nasprotja v državi so se še bolj zaostrila. Tako je 6. januarja 1929 Aleksander I. Karađorđević razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil parlament in prevzel vso oblast. S tem je uvedel svojo osebno diktaturo. Nova vlada je bila odgovorna samo kralju. Uradno so bile prepovedane vse politične stranke in oktobra 1929 je dobila država novo ime — Kraljevina Jugoslavija.