costiera logo

Fotogalerija

Muha Kate Priprava na peko Prvo letošnje kopanje
Rezervirajte online!

Prihod

Št. odraslih


Zahvaljujemo se vam za vaše povpraševanje. Nanj bomo odgovorili najkasneje v 48 urah.

PRIJAVI SE NA E-NOVICE

Nahajamo se na južni strani otoka Visa v vasi Rukavac. Najbližja plaža je od hiš oddaljena minutko peš, najznamenitejša plaža Srebrna pa približno sedem minut peš. Zelena špilja na otoku Ravnik je tik pred Rukavcem, prav tako znamenita laguna Budihovac s svojimi neverjetnimi turkiznimi barvami morja. Javite se. Veseli bomo vsakega vašega sporočila.


Home » Blog » Vodič po otoku - Muha

Vodič po otoku - Muha

sreda, 22 maj, 2013.

Med majskimi prazniki nas je Kate iz agencije Paiz-a povabila na tradicionalni prvomajski piknik v Molo Trovno, ki ga vsi Višani praznujejo kot zares velik praznik. Takrat se prijatelji, družine, sorodniki in vsi mogoči zberejo vsepovsod po otoku in piknikirajo. Da se razume, da so dan prej vse trgovine polne raznovrstnih mesno-ribjih izdelkov za piknike in da se trgovine dobro pripravijo na povečano povpraševanje. Tokrat nismo manjkali tudi mi. Dan prej smo s prijateljicami naredile ženski izlet v Vis in nakupile vse potrebno. In vsega preveč. Logično. Ker …

Kate

Ko smo dan zatem družabno prišli v Molo Trovno, nas je tam na drugi strani mini zaliva že čakal Senko Karuza in se drl čez zaliv: prosim, pridite k meni na paštafažol. In smo šli. Vmes so naredili še različne peke (izpod črepnje)  iz jagnjetine, pa meso na žaru in podobno. Vsega preveč. Naše prinešene hrane se niso niti dotaknili. Zato smo kupili preveč. Nakupljeno smo potem pojedli naslednji dan na ponovljenem pikniku v Rukavcu.

Priprava na peko

Ker je prvi maj tudi uradno prvi dan za kopanje v morju, so bili otroci veliko na plaži. Naša Laura je vmes zaspala in v senkotovi še zelo vlažni sobi odspala svojo uro. Poletje se je šele začenjalo in tudi on je morda ravno tisti dan prvič odprl svojo poletno hišo v Moli Trovni. Prvi maj na Visu je pač nov začetek: sezone, morja, poletja, druženja, dela.

Prvo letošnje kopanje

Senko je znan za več stvari. Morda najprej po tem, da je njegova restavracija/gostilna/konoba/ognjišče eno izmed najbolj poznanih gurmanskih viških dogodivščin, potem tudi zato, ker je prav poseben lik in ga je enkratno samo poslušati, in nenazadnje, ker je avtor velikih knjig v katerih so zbrane kratke zgodbe, ki jih je sam napisal. Konoba je bila do pred nekaj leti dostopna samo z barkami in jadralci so imeli ta prostor kot skriti raj na zemlji. Žal (ali seveda na srečo) so sedaj do Velike in Mole Trovne uredili makadamsko požarno cesto in do tam sedaj lahko pridete tudi z avtom. Veliki kamni, ampak prevozno. Restavracija ostaja. Dobra! In Senko Karuza tudi!

Nekaj tednov prej sem si v knjižnjici sposodila njegov Vodič po otoku, ki je napisan s hrvaško-dalmatinskimi izrazi (ah ja, tudi moja prijateljica iz Rijeke mi ni mogla pomagati s prevodom besede biša v stavku: … dok jih nije načela biša; na primer, in potem je pomagal slovar dalmatinskih izrazov, ki sem ga našla na internetu). No in, začela sem prevajati. Sedaj sem pri eni deseti črtici, do konca poletja bom morda končala, še prej moram do Senka in ga povprašati, kako je kaj z avtorskimi pravicami in podobno. Če ne, bomo imeli pa zase, kajne?

Knjige so pri Senku tudi za mizo

Pa vseeno, knjiga me je očarala. Tako z zanimanjem že dolgo nisem prebrala kakšne knjige (in priznam, veliko berem). In vse, kar piše, je čisto res. Velikokrat se na glas zasmejem. Pomaga tudi, da so vse njegove črtice napisane v prvi osebi množine, kar daje bralcu občutek pripadnosti.

Naj vam postrežem z prvo zgodbo o muhi. Vas že vidim, kako jo z mislimi odganjate stran od sebe!

MUHA

Muha

Odložimo kozarec od koder smo popili še zadnje ostanke bevande po končanem odličnem poletnem kosilu, naj sta bili to pečena riba in zelena solata, ne pozabljamo globoko iz srca izdihniti tisti znan občutek zadovoljstva, pogledamo proti nebu ali morju, ali k popoldanskem miru in pripravimo se na horizontalo. To je lahko na leseni klopi ali nečemu podobno kavču, ki mora vsekakor biti v letni kuhinji, seveda pa tudi odvisno od tega ali se je kosilò na dvorišču ali v konobi. Iztegnemo se torej, še vedno z namenom, da bo počitek samo na kratko, samo dokler se hrana ne poleže in naredi svoje. Dajemo telesu več ljubezni kot takrat, ko se uležemo na večerni počitek, ustnice tudi pri najsiromašnješih prikažejo izraz blaženosti in dobrega počutja, med drugim pa, saj ni vendar nikogar, ki bi lahko z denarjem kupil takšno srečo.

Zapiramo oči in tonemo v sladko stanje polsna. In ona čaka prav ta trenutek. Najprej jo začutimo na goli roki, trznemo in zbiramo moč, da ponovno vstanemo in jo prepodimo ven ali jo ubijemo s kuhinjsko krpo. Nič lažjega kot ubiti muho. Ne žalujemo, to je skoraj tako kot da smo malo prekinili dolgčasje. Samo zamahujemo z roko, odganjamo demone, prvi poizkusi so že skoraj izpoljnjena nerazumljiva želja, da bo iz nekega neznanega razloga prav danes prenehala nadlegovati. Niti ne odpiramo oči, tako smo prepričani, da danes ne bo kot včeraj. Nekaj časa zares uživamo v miru in ponovno smo v blaženem stanju polsna, zamišljamo si slike spanja, v katerega se želimo potopiti, in ravno, ko se začenjamo izgubljati, ona prihaja iz svojega zaupnega skrivališča sprehajajoč se po najžgečljivem delu našega telesa. To niso nos ali usta ali karkoli na glavi, ker bi takoj vstali, takoj prekinili ta nesramen, direkten napad, ne to je strateško nevažna točka našega telesa, zaradi katere si še lahko premislimo. Ponovno trzamo, ampak zaman. Nismo še niti spustili roke ali noge in ona je zopet tam, na istem mestu. Preklinjamo, ampak to je slabo orožje, bolj priprava na lasten poraz.

Sedaj sedimo na kavču, oči imamo na široko odprte, popolnoma budni in jezni smo kot še nikoli. Veliko večjega sovražnika bi lažje premagali. Ona je na mizi izven našega dosega in zdi se, da se končno zabava z nečem drugim, mrvico kruha, ki je ostala. Prepričani smo, da je našla drugo vrsto zabave in ponovno se uležemo. Ona je zopet na nas, ne poznamo več razloga. Trmasto vstanemo še z eno kletvico in gremo v lov. Izberemo kuhinjsko krpo kot najboljše orožje.

Ampak kam je šla? Stojimo mirno sredi konobe kot potrpežljiv lovec, pregledujemo stvari na katerih bi lahko bila, prižigamo rentgen, nič. Sedaj se izdih, ki ga izpustimo iz sebe, močno razlikuje od tistega ob koncu kosila. Dobro pogledamo vrata in se skušamo spomniti, koga lahko vprašamo za komad ribiške mreže, ki bi jo morali namestiti na vrata. Že jutri. Ali morda včeraj?

Life is good by Dario

Vaši komentarji:

VODIČ PO OTOKU MORAM NUJNO PREBRATI.UPAM, DA V NAŠI KNJIŽNICI VEDO ZANJ.

MARJETA | 1.7.2013.

Senko je bradati mož na sliki za mizo. :-)

viktorija | 23.5.2013.

Kje je pa Senkotova slika ??

bojan h | 22.5.2013.


Komentirajte!